Bolezni - ZUNANJI ZAJEDAVCI

BOLHE
So zajedavci, ki živijo na koži oziroma med dlako, veliki 1-2 mm. Razvojne oblike (jajčece, ličinka in buba) se zadržujejo v okolju, kjer žival živi. Odrasle bolhe prebivajo na psu, kjer se hranijo s krvjo. Bolh na psu razen ob večji invaziji ne vidimo, opazimo pa drobne črno rjave pikice - bolšje iztrebke.
Samica izleže 15-30 jajčec na dan, ki padejo s psa na tla tam, kjer se pes najpogosteje zadržuje. Nova generacija se ob ugodnih pogojih razvije v 2 - 3 tednih. Ob neugodnih pogojih pa se razvoj bolhe lahko podaljša tudi na 6 mesecev. Odrasla bolha lahko brez hrane preživi dolgo, vendar le v vlažnem okolju. Na psu ali mački pa lahko preživi nekaj mesecev.
Nekateri psi so alergični na bolšji pik (na snovi v bolšji slini) in zaradi praskanja in grizenja pride do vnetja kože. Tudi če pes ni občutljiv, ga lezenje in pikanje bolh zelo vznemirja. Ena bolha lahko piči tudi več desetkrat na dan.
Proti bolham moramo vedno delovati sistemsko. To pomeni uničevanje vseh razvojnih oblik . Za uničevanje jajčec oziroma ličink dajemo psu posebne tablete, ki vsebuje snov, ki bolho sterilizira, kar v tem primeru pomeni, da bolha leže sterilna jajčeca, iz katerih se ne razvijejo odrasle bolhe.
Za uničevanje odraslih bolh po lahko uporabljamo ovratnice, insekticidni šampon, puder, spray ali kapljice, ki jih stisnemo na kožo na vratu. Najbolj učinkovito je kopanje in uporaba sredstev s podaljšanim delovanjem.
Ne smemo pa pozabiti na okolje, v katerem pes živi oziroma se zadržuje, saj se tam nahajajo jajčeca, ličinke in bube. Oprati moramo vse prevleke za ležišče, njegove brisače, dobro je, če jih pred pranjem namočimo v insekticidni raztopini. Posesati moramo stanovanje (hišo) in avto - najboljše z globinskim, parnim sesalcem. Vrečko iz sesalca neškodljivo odstranimo ali sežgemo. Potem moramo poškropiti stanovanje in avto z insekticidom za okolico. Po 14 dneh dezinsekcijo okolice ponovimo.
Bolhe so vmesni gostitelji najpogostejše pasje trakulje, zaradi česar je temeljito odpravljanje bolh še toliko bolj pomembno.
Za učinkovito odpravljanje bolh se posvetujete s svojim veterinarjem.


KLOPI
So nevarni zajedavci, ker prenašajo povzročitelje nevarnih bolezni kot so: borelioza, erlihioza, babezioza (piroplazmoza) in še nekatere redke bolezni.
Prebivajo v grmičevju in visoki travi. Celoten razvojni krog klopa traja 3 leta. Samica spomladi izleže nekaj tisoč jajčec. Klopa najdemo na psu ali mački samo v času hranjenja, to je 3-4 tedne v njegovem življenju.
Če vidimo na psu klopa, ga moramo takoj odstraniti, zato obstajajo posebne pincete, s katerimi lahko odstranimo celega klopa in preprečimo, da bi glava klopa ostala v koži psa.
Najboljša preventiva je, da psa pregledujemo še na sprehodu in odstranimo klope, ki še lezejo po dlaki. Najkasneje pa moramo pregledati psa, ko pridemo s sprehoda, kajti klop pol ure išče ugodno mesto, kjer so bo prisesal. Zelo pomembno je, da klopa odstranimo najkasneje v 24 urah po tistem, ko se je "zavrtal" v kožo, saj šele takrat prične izločati zgoraj omenjene povzročitelje bolezni.
Za zaščito psa pred klopi uporabljamo insekticidno ovratnico, spray ali kapljice, ki jih stisnemo na kožo na vratu. Za boljšo zaščito lahko psa pred odhodom v gozd še poškropimo z repelentom v obliki spraya - to so sredstva, ki klope odganjajo.
Za učinkovito odpravljanje klopov se posvetujete s svojim veterinarjem.


UŠI
Uši so zajedavci, ki živijo na koži in dlaki, velike so približno 2 mm. Pri psih in mačkah sta najpogostejši dve vrsti uši. Ene se prehranjujejo s krvjo, druge pa z dlakami in odmrlimi kožnimi celicami. Uši pogosto najdemo tudi na hišnih glodalcih. Uši ležejo jajčeca (gnide) na živali in jih prilepijo na dlake. Nova generacija se razvije v približno mesecu dni. Vse razvojne oblike uši lahko najdemo samo na živali, saj v okolici ne morejo preživeti.
Uši se bolj pogosto pojavijo pri mladih, slabo negovanih živalih. Lahko pa se pojavijo tudi pri starejših živalih z zmanjšano telesno odpornostjo. Živali se praskajo, pojavi se prhljaj, uši so velike približno 2 mm, rjavo rumene barve in jih lahko opazimo s prostim očesom. Pri živalih se uši najpogosteje zadržujejo na glavi, pod pazduhami, v dimljah in na hrbtu.
Uši so lahko tudi vmesni gostitelji najpogostejše pasje trakulje, zaradi česar je temeljito odpravljanje uši še toliko bolj pomembno
Za učinkovito odpravljanje uši se posvetujete s svojim veterinarjem.



GARJE
Garjavci so zajedavci, ki živijo na koži ali v koži. Najpogostejše so štiri vrste garjavcev: Demodex, Sarcoptes, Otodectes in Notoedres.

Demodex
Garjavec živi v dlačnih mešičkih, lahko pa tudi v žlezah lojnicah. Garje so v majhnem številu normalen prebivalec kože zdravih psov in mačk ter ne povzročajo težav. Ob padcu odpornosti in pri občutljivih živalih (mladi psi) se lahko prekomerno razmnoži in povzroči hude težave na koži. Bolezen poteka v dveh oblikah lokalizirani in generalizirani.
Lokalizirana oblika se pogosteje pojavlja pri mladičih (do starosti 1 leta). Spremembe se najpogosteje pojavijo na glavi (okoli oči in smrčka) in se od tu širijo na okončine. Na teh mestih dlaka izpada, koža je lahko temnejše barve, spremembe pa praviloma niso srbeče.
Generalizirana oblika prizadene večjo površino telesa. Na brezdlačnih mestih se pojavi prhljaj, na začetku je koža rdeče barve, kasneje pa potemni. Zaradi naknadne okužbe z bakterijami se lahko pojavi srbež.

Ušesne garje - Otodectes cynotis:
Ušesne garje naseljujejo sluhovod in kožo v okolici uhlja, pri psih in mačkah. Vse razvojne oblike prebivajo na živalih in se prehranjujejo z odmrlimi kožnimi celicami..
Ušesne garje povzročajo vnetje zunanjega dela sluhovoda, pojavijo se drobljive, črno rjave naslage, ki lahko popolnoma zaprejo sluhovod. Živali se močno praskajo po ušesih in stresajo z glavo .

Garje pri mačkah
Najpogostejša vrsta garij pri mačkah je Notoedres cati, ki naseljujejo vrhnjo plast kože. Najprej se garje pojavijo po glavi in se postopoma širijo po vsem telesu. Na koži povzročajo močno vnetje, kraste in močan srbež.

V primeru omenjenih kožnih sprememb je potrebno obiskati veterinarja.


MIKROSPORIJA
Je glivično obolenje na koži in dlaki, ki ga povzroča Microsporum canis. Glivica najpogosteje prizadene mačke, redkeje pse. Obolenje je zelo nalezljivo in je zoonoza, kar pomeni,da lahko zbolijo tudi ljudje. Še posebno občutljivi so otroci in ženske. Bolezen je precej nevarna, ker se hitro širi z medsebojnim kontaktom med živalmi oziroma med živalmi in ljudmi. Prenaša se tudi s človeka na človeka, lahko pa tudi s človeka na žival. Človek se okuži tudi, če pride v stik s tkanino, na kateri je ležala bolna žival.
Glivica napada roževinasti sloj kože in dlačni mešiček. Iz okuženega mesta se širi v zdravo kožo, kar pomeni, da se na koži pojavijo spremembe velike približno za kovanec, rdeče barve, dlaka izgleda kot odlomljena, koža se lušči. Spremembe se lahko pojavijo kjerkoli na telesu, najpogosteje pa na okončinah in na glavi. Obolela mesta na koži ponavadi za živali niso srbeča.
Mikrosporijo ugotavljamo s posebno ultravioletno svetilko (Woodovo svetliko) in gojiščno preiskavo v laboratoriju.
Bolezen se zatira po zakonu. Zdravljenje je precej dolgotrajno (kopeli, mazila, tablete). Pri močno napredovani bolezni, pa se moramo, žal, večkrat odločiti za uspavanje (evtanazijo) živali.

Vir